Oj, ta naša slovenjegoriška Pomurska planinska pot

September 14, 2016

 Ko smo leta 1974 ustanavljali Planinsko društvo Lenart, si niti v sanjah nismo predstavljali, da bo PPP kdaj potekala tudi po Osrednjih Slovenskih goricah. 

 

Pa se je v glavi mladega planinskega zanesenjaka Janka Ferlinc že naslednje leto porodila ideja o podaljšanju PPP na naše področje. V tistih časih so bili roki od ideje do izvedbe neprimerno krajši kot dandanes. Tako smo imeli že nasljednje leto, to je leta 1976, otvoritev podaljška poti. Planinsko društvo je bilo mlado glede na čas delovanja in še mlajše glede na starost članstva. Udarno jedro PD so sestavljali mladi, stari od 17 do 27 let. Tako ni bilo težko najti deset nadebudnežev za markiranje poti. Takrat še ni bilo šolanih markacistov kot danes, vedeli pa smo kaj je Knafeljčeva markacija. 

 

Eno ekipo sva tvorila takratni vsestranski predsednik mladine Drago Roškarič in jaz. Najina naloga je bila označiti pot od Apač, Sv. Ane do Lenarta. Pričela sva v Apačah. V Mahovcih je pot potekala kar preko polja. Z zanimanjem sva si ogledala malo letalo, ki je služilo poljedelcem za škropljenje polj proti boleznim in škodljivcem posevkov. Drago je bil tudi padalec, zato so mu bila letala blizu. Če se prav spomnim, pa sem jaz iz take bližine letalo videl prvič. Takrat sva bila navdušena nad tem načinom škropljenja. Danes pa dobro vemo, da se je naredila velika škoda Apaški dolini in tamkajšnjim prebivalcem. Največja  škoda je bila povzročena vodnim virom in podtalnici.

 

Ko sva prečkala Plitvički potok, sva na vrhu sadovnjaka prišla do male hiše, kjer nama je starejši zakonski par prijazno ponudil dobro pijačo. Bila je nedelja popoldne in po radijskih valovih se je širila prijetna glasba. Tega idiličnega prizora se še danes živo spominjam. Na Sv. Ani je imel Drago prijatelje, ki so nekaj praznovali. Pekli so na žaru, in nisva si dala dvakrat reči, ko so naju povabili h prigrizku in pijači. To je bilo konec markiranja za ta dan.

 

Naslednjo nedeljo sva označila še preostanek poti od Sv. Ane do Lenarta. 

 

Pomursko PP smo na področju Negovskega, Blaguškega jezera do Cerkvenjaka markirali Aleksander ( Sandi ) Blažič, žena Lenka, sin Borut in jaz. Boruta sva imela z ženo s seboj zato, ker nisva našla varstva. Tako ga je moral poleg naju dveh nositi tudi Sandi.Pot je naredila čisto« mali ovinek«, da smo lahko narisali markacijo na « klučajo« takrat najbolj aktivnega planinca v društvu in še posebno v Cerkvenjaku- Vladota Čuček.

 

Kolikokrat pa smo markirali pot od Lenarta na Zavrha bi bilo tudi zanimivo izvedeti. Janko Banič, ki je učil na OŠ Voličina jo je z učenci markiral vsaj dvakrat.Marija Šauperl z učenci iz OŠ Jurovski dol in Gregor Zorko z učenci z OŠ Lenart, po enkrat. Z različnimi pomočniki sem jo obnavljal in čistil  večkrat. Tako je bil ta del poti vedno zgledno označen. 

 

Toda kaj se je zgodilo s preostalimi odseki poti ?

 

Pot od Zavrha preko Sv. Trojice, Sv. Treh kraljev, Ločkega vrha in dalje je prevzelo pred 10. leti novo ustanovljeno društvo »Hakl« Kaj pa odsek od Apač, Sv. Ane do Lenarta? Markirali ga nismo 25 let! Ali se še bodo videle markacije? Kdo je kriv, da ta odsek ni bil vzdrževan ? Pot smo raziskovali trije:načelnik markacistov Gregor Zorko in markacista pripravnika Franc Golob in jaz. Vse nam je bilo jasno, le pri tistem sadovnjaku in« idilični hiši« ( je bila), se nam je sled izgubila. Ker sem bil sam edini, ki je sodeloval pri prvem markiranju mi žilica ni dala miru. Večkrat sem hodil okrog tega » Bermudskega trikotnika«, a poti nisem našel. Kot, da bi se vdrla v zemljo. Spraševal sem tudi staro gospo, ki je še živela sama v propadajoči »idilični« hiši, ali se spomni markacij v sadovnjaku, hlevu..! Nič se ni spomnila. In zopet sem se vračal razdvojen in brez rešitve proti domu.

 

Nekega lepega dne sva s Frančekom zopet raziskovala ravno v bližini te hiše.  Uresničil se nama je pregovor » Kdor išče, tisti najde ». Našla sva na bukvah četrt stoletja stare  markacije, ki so imele namesto kroga obliko elipse. Oblika markacije se je spremenila zato, ker so se debla že močno odebelila.

 

Tako sva rešila zagonetko. Ker je bila prava pot mimo hiše in sadovnjaka zaraščena in praktično neprehodna, sva morala pot speljati malo na ovinek.

 

Tako sva rešila ta »gordijski vozel«  in pot zopet neprekinjeno teče od Apač do Lenarta.

 

                                                                                                   Franc Meke

 

Ob priliki sledi še opis obnove markacij in čiščenje poti od Apač do Lenarta v letu 2007.

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Featured Posts

I'm busy working on my blog posts. Watch this space!

Please reload

Recent Posts

September 13, 2016

Please reload

Archive
Please reload

Search By Tags

I'm busy working on my blog posts. Watch this space!

Please reload

Follow Us
  • Facebook Basic Square
  • Twitter Basic Square
  • Google+ Basic Square

041 512456

Trg osvoboditve 6 - drugo nadstropje (nekdanji prostori policijske postaje)

  • facebook

©2016 by Planinsko društvo Lenart. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now