Triglav, vladar višav

September 13, 2016

 Vse življenje se učimo kako napisati nekaj takega, kar bi pritegnilo bralca , da ne prebere samo uvod, temveč tudi jedro in zaključek. 

 

Tokratna vsebina bo s področja planinstva, saj meni osebno in več sto tisočim Slovencem,  v prostem času pomeni poglavitni del rekreacije telesa in duha. To je vračanje energije v človeka, da zmore skozi desetletja ostati čil v krogu svojih najdražjih in v boju za preživetje. 

 

Včasih v Planinskem društvu Lenart pohod na Triglav ni bila letna obveza. Na naš najvišji vrh smo hodili občasno. V zadnjih letih imamo v programu društva tudi vsakoletni vzpon na našega Očaka. Na ta način damo priložnost vsem članom in drugim zainteresiranim, da lahko izkoristijo dano priložnost brezplačnega strokovnega vodenja na to zahtevno turo.

 

Letos, kakor tudi vsa leta nazaj, smo planirali trodnevni pohod. To je počasna varianta, še posebno priporočljiva za tiste, ki gredo prvič na tako turo. Sicer je optimalni čas dva dni in hitri vzpon in spust, v enem dnevu. Standardni datum za Triglav je tretji vikend v avgustu. Letos smo bili v akciji 18.,19.,in 20. avgusta.

 

Ker nas je bilo devet, smo se peljali s tremi osebnimi avtomobili. Potovali smo preko Bleda, Zg. Gorij na Pokljuko in do Rudnega polja, kjer smo na zadnjem parkirišču pustili jeklene konjičke. Prvi postanek smo imeli že na planini Konjščica. Zaželeli smo si kislega mleka. Zaman, saj so ga pojedli vrli vojni veterani za Slovenijo, ki so nas prehiteli za en dan. Dobro, nič tragičnega! Pa bomo jedli ob povratku čez dva dni. Zagrizli smo v kolena in se povzpeli na Studorski preval in naprej do Vodnikovega doma na Velem polju.Vreme je bilo za hojo dobro, saj se je vroče sonce skrilo za oblake, iz katerih je očasno tudi malo porosilo. Poraba vode je bila minimalna. Prava pitna voda je bila pri Vodnikovem domu, kjer smo dopolnili manjkajočo količino. Še »skok« in že smo se preko Konjskega prevala  znašli pred Triglavskim domom na Kredarici. Po šestih urah smo prišli do cilja prvega dne.

 

Standardni vodnik na Triglav je že vrsto let Leopold Omerzu, jaz pa se mu prostovljno javim za pomočnika. Poskrbeli smo še za prenočišča v depandansi poleg kapele, v kateri je potekala maša. Do spanja je bilo še daleč. Oblaki so se razpršili in odprl se nam je pogled na dvatisočake in globoke doline. Srečavali smo znance iz naših krajev in ostalih predelov Slovenije. Prav nič se nismo dolgočasili. Ker smo hoteli biti zjutraj med prvimi smo šli zgodaj spat.Tisti z dobro kondicijo pa malo pred polnočjo. 

 

Res smo vstali s prvim svitom, se malo okrepčali in se z vso opremo zapodili proti vznožju Malega Triglava. Do vrha Malega Triglava smo se dobro držali, potem pa nas je malo izdala kondicija. Sicer je večina pohodnikov šla iz Kredarice na vrh brez nahrbtnikov, ker so se po osvojitvi vrha vračali po isti poti nazaj. Mi smo imeli v načrtu spust na preval Dolič, zato so bili naši nahrbtniki kar težki. Na vrhu Triglava 2864m smo čestitali prvopristopnikom ( od devetih članov pohoda so bili štirje ).

 

Pa tudi na planinski krst nismo pozabili. Vodnik Leopold ( Puba ) jih je »pošteno naklestil«  Prvič smo se na turi srečali s poštenim spustom. Včasih kdo dosti težje gre navzdol kot navzgor.Vsi smo bili pri sestopanju zelo zbrani, saj si napake nismo smeli privoščiti. Ko smo iztopili iz stene na melišče se nam je odvalil kamen od srca, kajti najtežji del poti je bil za nami. Pot do prevala Dolič, kjer nas je pozdravila večkrat povečana in obnovljena Tržaška koča na Doliču in naprej po Velski dolini na Velo polje, je bila prava igrača. V koči na Doliču smo se oddahnili, odpočili, najedli in občudovali prijazne mladenke, ki so nas prijazno stregle. Še lepše smo se počutili pri pastirski koči na Velem polju, kjer smo ob poležavanju na soncu poslušali pozvanjanje kravjih zvoncev. Privoščili smo si tudi nekaj za žejo in jedli enkratno kislo mleko, Takega v dolini ne strežejo.

 

Pogled na okoliške gore in še posebno na osvojeni Triglav je bil veličasten. Kar s težavo smo se ločili od tega gorskega raja in se podali malo navzgor, do Vodnikovega doma.Tu smo se srečali s staro znanko, oskrbnico Francko, ki nam je takoj dodelila v naprej rezervirana ležišča. Tako smo preostanek popoldneva preživeli v sproščenem vzdušju. Le vremenska  napoved za naslednji dan ni bila najbolj obetavna. Zato smo sklenili, da zjutraj zopet vstanemo zgodaj, da nas ne bi presenetil dež.

 

Rečeno, storjeno! Vstali smo zgodaj, se dobro najedli in odhiteli proti Rudnemu polju. Ustavili smo se le pod vznožjem Tosca, da smo si ogledali planike. Ko smo se bližali kraju, kjer so nas čakali parkirani avtomobili, je začelo polagoma rositi. Dež je počakal še toliko, da smo se preoblekli in sedli v avtomobile. Potem pa nas je spremljal dež, po Tuhinjski dolini pravi naliv, vse do Slovenskih Konjic. V Lenartu pa je bilo vse suho. Tako smo uspeli še enkrat uteči slabemu vremenu.

 

Marsikdo pravi, da ni pravi Slovenec tisti, ki še ni bil na Triglavu.

Jaz pa vam rečem:«Hodite v naravo, gore...

Če se vam ponudi priložnost, srčna želja, pa obiščite tudi Triglav s prijatelji, znanci...

ali s Planinskim društvom Lenart.«

                 

                                                                                              Franc  Meke

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Featured Posts

I'm busy working on my blog posts. Watch this space!

Please reload

Recent Posts

September 13, 2016

Please reload

Archive
Please reload

Search By Tags

I'm busy working on my blog posts. Watch this space!

Please reload

Follow Us
  • Facebook Basic Square
  • Twitter Basic Square
  • Google+ Basic Square

041 512456

Trg osvoboditve 6 - drugo nadstropje (nekdanji prostori policijske postaje)

  • facebook

©2016 by Planinsko društvo Lenart. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now